»tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo.«

»Fedra, ki je v evokaciji mitologije dedno zaznamovana in jo slepo vodi njena strastna ljubezen do pastorka Hipolita, je kompleksna osebnost, ki se sooča s svojo človečnostjo, z družinskimi vezmi in z družbenimi normami, z dovoljenim in s prepovedanim, sama pa je obsedena s svojo krivdo, ki jo doživlja hkrati kot užitek in bolečino.«

»V ospredju drame ostaja želja kot gonila sila človeških odločitev in posledic, ki jih ima na posameznika in skupnost.«

»Ko po skoraj 2500 letih od nastanka Evripidovega Hipolita, po skoraj 2000 letih od Senekove Fedre in po več kot 350 letih, kolikor je minilo od Racinove Fedre, odstranimo plasti časa, je Fedra še vedno tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo, med življenjem in smrtjo - smrtjo, ki na koncu postane njena edina mogoča rešitev. Umiranje na obroke, od trenutka, ko se zaljubi.«

»Uprizoritvena strategija je odsev realne situacije: sodobni ljudje uprizarjajo antično zgodbo, zato lahko liki s sodobne perspektive komentirajo lastno vlogo, ki so jo 'prisiljeni' igrati. Zmožni so tako rekoč posthumno zreti in komentirati lastno usodo.«

»S tem pa vsaj poskuša izvesti kritiko oblasti in ravnanja, ki deluje po logiki nenehnega prelaganja odgovornosti, naj bodo to tedanji sužnji, drugorazredne državljanke ali bogovi.«

»V mojem slikarstvu je vedno prisotna srhljivost; deluje v razponu od lepote do groteske; tista zarisana lepota, ki draži in provocira.«

»V mojem slikarstvu je vedno prisotna srhljivost; deluje v razponu od lepote do groteske; tista zarisana lepota, ki draži in provocira.«

»Odločila sva se za temeljito priredbo, ki se precej razlikuje od Horvathove zadnje verzije.«

»Buhteče baročno, sublimno trepetajoče, groteskno baconovsko, ekspresivno de kooningovsko. Tizian in Botticelli, Klimt in Schiele, Auerbach in Appel. Pastozna razbrazdana polja in lazurni lebdeči sfumato. Skozi vse te svetove v svoji skoraj vsakodnevni slikarski praksi že petdeset let potuje slikar Ludvik Pandur v iskanju svojega svetega grala, idealne forme lastnega izraza. Včasih, kot pravi sam, ima občutek, da se ji je že približal.«